"Ko otrok skoraj do trenutka vstopa na igrišče drsa po zaslonu, da bi opravil misijo v igri..."
Deset let nazaj sem stopil v čevlje trenerja otrok in mladostnikov in ob tem začutil neizmerno zadovoljstvo in srečo, ki jih v naša življenja vnaša stik z njimi in prečudovite značilnosti obdobja, ki jih spremljajo želja po raziskovanju in odkrivanju sveta okoli sebe ter pridobivanje najrazličnejših izkušenj. Ljudje smo izkustvena in socialna bitja, zato razumem našo dolžnost in odgovornost, da jim takšne izkušnje tudi omogočimo. In to tistemu najboljšemu in tisti najboljši, tistemu najslabšemu in tisti najslabši in prav vsem vmes.
Verjamem, da je sleheren posameznik ali posameznica v tej vlogi zaradi sebe in čutenja svojega poslanstva ali poklicanosti, vodenja in spremljanja mlajših generacij skozi pot življenja v kontekstu športa, in verjamem, da tega ne počnete zaradi zaslužka ali tretjega namena, ki bi ne bil skladen z dobrobitom otroka ali športnika.
Poleg staršev, starih staršev in učiteljev, razumem, da smo trenerji pomembni spremljajoči odrasli v življenjih otrok in mladostnikov. Smo pomemben varovalni dejavnik in smo v vlogi oseb, ki smo vzgojna in izobraževalna podpora in pomoč staršem v teh razburkanih časih, ko si odkrito naslavljamo vprašanja - Kakšna bo naša prihodnost? V kakšni družbi želimo živeti? Kakšno okolje želimo zapustiti naslednjim generacijam? Kako pripraviti otroke do tega, da bodo sposobni upravljati s tako močnim virom ugodja, ki na dosegu roke pravzaprav, ves čas?
Spominjam se, kako sem se tekom trenerskih let prvič srečal z nekaterimi negativnimi ali škodljivimi posledicami rabe zaslonov tako na ravni posameznika, kot tudi ekipe.
Spominjam se raztresenih otrok, ki so skoraj do trenutka vstopa na igrišče, drsali in klikali po zaslonih, da bi opravili svojo dnevno misijo v igri ali poslali še zadnji ogenjček preko družbenega omrežja, sledilo pa je, da je v raztresenosti, otrok zamešal na kateri koš igramo in preden je to dojel, se je zgodila že tretja menjava posesti.
Spominjam se, da so nas kot otroke in mladostnike med vožnjo na tekme, trenerji mirili in poskušali vzpostaviti tišino in red, saj je, zaradi razposajenega otroškega direndaja, trenerja in šoferja, že bolela glava. Kasneje pa sem se v vlogi trenerja srečal surovo resničnostjo. Danes temu ni več tako, saj vsak v tišini bulji v svoj zaslon, zvok, ki je slišen, pa prihaja iz igre ali video posnetka. Mrtvi otroci.
Kot vidimo, so tehnološki giganti pri pridobivanju in ohranjanju človekove pozornosti zelo uspešni. Dokler človek ni zmožen samonadzorovanja nad takšnimi vsebinami, je to dolžnost spremljajočih odraslih.
Zato zaščitimo prostore in časovna obdobja pred škodljivimi učinki, ki jih zaslonske tehnologije predstavljajo našim življenjem.
Tudi zgodbe najresnejših primerov otrok, s katerimi se srečamo v programu Digitalni detox, so tako lepe in navdihujoče, ko se otroci po treh tednih v urejenem okolju brez zaslovno vrnejo polni življenjske energije in so nasmejani, manj bledolični in motivirani za življenje na “zeleni veji.”
Tilen Hočevar, uni. dipl. var. in mag. soc. del.
Center Logout, svetovalec in predavatelj
Utrinki drugega ljubljanskega festivala športa
@ljubljanajesport
Na Instagram profil
