(INTERVJU) Alan Kobilica: "Ljubljana je športno mesto z veliko prilagojene infrastrukture."

Kalejdoskop športov, s katerimi se je doslej ukvarjal (in se ukvarja) Alen Kobilica, sicer tudi diplomiran profesor športa, je nadpovprečno barvit. Šport je nepogrešljiv del njegovega življenja že od otroštva in tudi izguba vida leta 2008 ga še zdaleč ni odvrnila od njega. Začel je s plavanjem in smučanjem, zdaj pa se dobro desetletje posveča predvsem paratriatlonu oziroma plavanju, kolesarjenju in teku, pred kratkim se je lotil še paralokostrelstva. Tudi center Vidim cilj, ki ga je ustanovil kmalu zatem, ko je izgubil vid, omogoča slepim in slabovidnim otrokom ter otrokom z gibalnimi oviranostmi in drugimi razvojnimi specifikami ukvarjanje z različnimi športi; skozi šport se učijo veščin za življenje ter krepijo samopodobo in samozavest. Kar je ne nazadnje izjemno pomembno tudi za odrasle.

Z Alenom Kobilico smo se pogovarjali o njegovih izkušnjah z dostopnostjo ljubljanske športne infrastrukture za ljudi z oviranostmi.

Ste aktiven vsestranski športnik in predan promotor športa oseb z oviranostmi; za kaj si pri tem še zlasti prizadevate?

Najprej želim poudariti, da najlaže pripomorem k odpravljanju ovir za slepe in slabovidne, saj imam s tem osebne izkušnje. Pri čemer pa moje izkušnje niso docela primerljive z izkušnjami ljudi, ki ne vidijo že od rojstva. Sam sem večidel življenja videl in si ustvaril zelo bogat nabor spominov, tudi takšnih, ki so povezani z različnimi športnimi dejavnostmi. Menim, da lahko zaradi tega pogosto laže in hitreje prepoznam ovire in poiščem rešitve zanje. Kljub temu pa lahko odločno zatrdim, da je pri zagotavljanju ustrezne infrastrukture in drugih pogojev za športno udejstvovanje ljudi z različnimi oviranostmi daleč najpomembneje, da ti vselej sodelujejo pri razvoju potrebnih prilagoditev, prav tako njihovi spremljevalci. Samo na podlagi njihovih izkušenj in znanja bodo prilagoditve resnično uporabne in v pomoč.

Konec avgusta se boste udeležili dogodka Spartan City Ljubljana. Ta ima tudi kategorijo za športnike na invalidskih vozičkih, ne pa tudi posebne kategorije za slepe in slabovidne. Kako ste se odločili za sodelovanje?

Sodelujem z agencijo Extrem, ki organizira dogodek. Pod njeno okrilje spada tudi organizacija kolesarskega vzpona na Vršič Red Bull Goni Pony, ki sem se ga letos junija udeležil prvič, na prvem novem tandemu Rogovega Ponyja. Na tandemskih kolesih sicer tekmujem na paratriatlonih - bil sem tudi prvi, ki je v Slovenijo pripeljal tandemsko tekmovalno kolo. Na dogodku je tandem Ponyja požel precej zanimanja in Rog je napovedal, da jih bo začel (znova) izdelovati. Za slepe in slabovidne je Pony pravšnji, saj nima prečne gredi, zato omogoča varnejše sestopanje. Tandemsko kolesarjenje je tudi čedalje bolj priljubljeno, tako v profesionalnem parašportu kot na rekreativni ravni na splošno. Udeležbo na dogodku Spartan City Ljubljana pa sem si sklenil podariti za rojstni dan. To bo zame resnično zelo zanimiv izziv, saj ne vem, kaj lahko pričakujem. Tekel bom na trasi, dolgi pet kilometrov, s Kongresnega trga na Grajski grič in zatem nazaj na izhodišče.

Ste se doslej v zadnjih slabih dveh desetletjih udeležili še kakšne odmevnejše rekreativne športne prireditve v Ljubljani?

Ljubljanskega maratona, recimo, na katerem sem tekel tudi, še preden sem izgubil vid. Zanj lahko rečem, da zagotavlja odlične pogoje za udeležbo ljudi z ovirano

Kakšna pa je po vaših izkušnjah splošna dostopnost Ljubljane zanje, ko gre za športne dejavnosti, še zlasti na ljubiteljski ravni?

Ljubljana je športno mesto. In tako premore tudi veliko infrastrukture, ki je dobro prilagojena osebam z različnimi oviranostmi. Odlične izkušnje imam na primer s Kopališčem Tivoli, kamor zahajamo z otroki iz centra Vidim cilj; plavanje je namreč med našimi ključnimi dejavnostmi. Kopališče je zelo dobro prilagojeno različnim razvojnim specifikam obiskovalcev – prav tako druga ljubljanska kopališča, ki jih obiskujem. Tako imajo marsikje recimo posebna dvigala, s katerimi spustijo plavalce na invalidskih vozičkih v vodo. V novem Športnem centru Ilirija še nisem bil, zato še ne morem deliti osebnih izkušenj z njim. Kar zadeva športno infrastrukturo, me v Ljubljani sicer še posebno navdušujejo otoki z napravami za vadbo na prostem, ki so primerni tudi za ljudi z različnimi oviranostmi. Ti so zanesljiv dokaz, da ima občina posluh za različne potrebe prebivalcev. Tudi določeni odseki PST so recimo idealni za hojo, tek, sprehode ..., saj omogočajo varno gibanje sredi zelenja. Sploh pa je to ena neprecenljivih prednosti življenja v Ljubljani: kot prestolnica premore vse, kar potrebuje glavno mesto, obenem pa ponuja veliko prostora za odmik in umik v naravo. V življenju sem prepotoval veliko sveta in še vedno me navdušuje ta njena izjemna pestrost na razmeroma majhnem prostoru. To je edinstveno.

Torej bi lahko dejali, da je za prilagoditve športne infrastrukture in drugih pogojev za športno udejstvovanje ljudi v oviranostmi v Ljubljani dovolj posluha na različnih ravneh?

Menim, da je posluha dovolj. Ne nazadnje so z Oddelka za šport na Mestni občini Ljubljana pri urejanju otokov za vadbo na prostem recimo sami navezali stik z menoj in me prosili za nasvete. Ob tem bi omenil še eno izjemno izkušnjo: vabilo slepim in slabovidnim na obisk nogometnih tekem v Stožicah, kjer so nam priskrbeli slušalke, s katerimi smo poslušali zelo podroben opis dogajanja na stadionu. Po dolgem času sem imel občutek, da sem del tekme, da jo v popolnosti spremljam. Kolikor vem, je bilo za to poskrbljeno v sodelovanju med UEFA oziroma njenim predsednikom Aleksandrom Čeferinom in Mestno občino Ljubljana.

Vas mogoče trenutno zaposlujejo kakšne zamisli za nove prilagoditve, ki bi olajšale športno udejstvovanje slepim in slabovidnim športnikom v Sloveniji, bodisi profesionalnim bodisi rekreativcem?

Na področju profesionalnega športa si prizadevam, da bi bila ena od prog v tekmovalnih bazenih, recimo zadnja, ob robu, namenjena paraplavalcem in na obeh straneh opremljena s plavčki, ki bi blažili udarce med plavanjem; tega se doslej ni domislil še nihče pri nas. Na področju rekreativnega športa pa spet sodelujem s podjetjem, s katerim sem že sodeloval pri postavitvi otokov za vadbo na prostem, tokrat pri oblikovanju umetnih sten za športno plezanje, ki bi z utori in grbinami vodile slepega plezalca po smereh različnih težavnosti. Kot sem že dejal, to, da sem večidel življenja videl in da torej še vedno vem, kako so stvari videti, mi je v veliko pomoč, da laže prepoznam težave in se domislim rešitev zanje.